Čeprav življenje na deželi teče umirjeno, lahko Tomažek tu počne marsikaj razburljivega. Mu bo to zadoščalo, da bo zadnji teden poletnih počitnic doživel dogodivščino svojih sanj?

Odkar pomni, je Tomažek ob obisku starih staršev najprej stekel za hišo in preštel vse ribice v ribniku, ki sta ga pred leti uredila z Janezom. Tudi tokrat so ga objele čudovite vonjave z zeliščnega vrtička nedaleč stran. Ob pogledu na živobarvne travniške cvetlice onkraj lesene ograje, ki so izginjale v gostem listnatem gozdu, ga je spreletelo od ugodja. Morda pa je k temu prispeval lahen vetrič z reke na drugi strani hiše? Poletje se je sicer prevešalo v jesen, vendar poletna vročina še ni popustila. Za razliko od mesta, kjer je bilo zaradi sopare neznosno, se je tu, na deželi, lahko veselil zadnjih vročih dni pred pričetkom šole. Najbolje od vsega pa je bilo to, da jih bo preživel z Ano in Janezom.

Ozrl se je na verando, kjer sta ga oba že vsa nasmejana čakala. »Kako si se potegnil čez poletje!« je v pozdrav vzkliknil Janez.

Tomažek je stekel k njima, ju objel in si ju pobližje pogledal: »Vidva pa izgledata enako odkar pomnim!«

Obema so leta prizanašala- verjetno zato, ker sta bila zadovoljna s svojim življenjem in sta po upokojitvi počela stvari, ki so ju veselile. Ana, sicer upokojena klekljarica, je še vedno vsak dan klekljala, kuhala in skrbela za hišo, ki sta jo skupaj zgradila. Janez pa je bil najbolj ponosen na svoj dvignjeni vrtiček s svežimi zelišči in zelenjavo, ki je zaokrožal kamin na prostem ter ribnik. Tomažek je najbolj užival v toplih poletnih večerih, ko so skupaj pekli krompirček, za ognjenim sijem pa je plesalo na stotine kresničk. Imel ju je grozno rad, kljub temu, da sta ga včasih okregala in da mu je Janez prepogosto postregel z zavarovalniško obarvanimi komentarji. Ana je Tomažku nekoč razložila, da mu je ta navada prišla v kri, kljub temu, da marsikdo ni upošteval dobronamernih nasvetov izkušenega zavarovalniškega zastopnika.

»Se je v vasi zgodilo kaj zanimivega v preteklih mesecih?« se je iz razmišljanja predramil Tomažek.

»Saj veš, da se pri nas vedno kaj dogaja in hkrati nič pomembnega,« je nagajivo odvrnila Ana in mu pomežiknila »še posebej zanimivo postane takrat, ko prideš ti na obisk.«

Tudi to je torej še vedno enako, si je mislil Tomažek, na glas pa povedal: »Pred vstopom v peti razred si želim doživeti nekaj posebnega, da bom o tem lahko pripovedoval svojim sošolcem.« V mislih si je že predstavljal svoja prijatelja Mateja in Andraža ter ostale sošolce, ki odprtih ust poslušajo njegovo pripovedovanje.

Pa kaj potem, če se že dolgo ni zgodilo nič odmevnega, o čemer bi poročala lokalna radijska postaja. Tu lahko počne toliko stvari, ki jih v mestu ne more. Lahko na primer hodi na dolge sprehode v gozd. Če se neslišno premika ali dovolj časa miruje, lahko opazuje utrinke iz mikavnega življenja gozdnih prebivalcev. V bližnji reki lahko plava, vse dokler se ne trese od mraza (čisto blizu je namreč krasen tolmun z globljo vodo, kjer lahko skače bombice)! Lahko se s kanujem prepusti rečnemu toku vse do brzic kak kilometer nižje, nazaj pa vesla. Se vozi s kolesom po deželi in izziva krave na paši. Najraje pa se guga na svojem drevesu z leseno hiško, kamor odrasli nimajo vstopa. Vanjo se skrije, ko želi biti sam.

»Pridi z mano v kuhinjo,« je Tomažka iz razmišljanja nežno priklicala Ana, »nočem, da se mi kosilo prismodi, medtem ko sam pri sebi kuješ načrte za te počitnice.«

Tomažek jo je zmedeno pogledal in presenečeno ugotovil, da je Janez že nekam izginil, sam pa v trebuhu res že čuti lakoto: »Kako si vedela, kaj razmišljam?« jo je vprašal med hojo in v mislih že načrtoval popoldansko plavanje v reki in hlajenje v senci.