Končno po velikih težavah pride na vrsto idrijski ris ...

Zrak na podstrešju, kamor je Tomažek prinesel obe buli, je bil soparen. Moralo se je segreti na najmanj 40 stopinj Celzija. Pot mu je tekel z obraza, ko je pričel snemati bucike iz srčka in si poskušal zapomniti njihovo lego. Kmalu je spoznal, da čipke ne bo mogel postaviti nazaj na bulo, ne da bi ji spremenil obliko.

Kako tipično! Zaradi svoje radovednosti in pogosto zunanjega vzroka, se je spet zapletel v velike težave. V želji popraviti svoje napake, pa se je preveč trudil in nekako uspel vse skupaj še poslabšati. Ne samo, da Ana ne bo mogla dokončati srčka za prodajo, temveč tudi sam v tako kratkem času ne bo pridobil dovolj znanja, da bi ga sklekljal namesto nje. Namenoma je pozabil, da Ana tudi v tem primeru ne bi mogla prodati čipke pod svojim imenom in z geografsko označbo. Tomažek je utišal nadležen glasek v svoji glavi, ki se mu je posmehoval in ga spraševal, kaj bo storil sedaj. Naj poskusi učvrstiti srček nazaj na bulo (nikakor ne, ker ne zna dovolj klekljati in bi bila razlika v kvaliteti očitna), prične znova (kako le, saj ne zna) ali naj poišče drugi vzorec (mu ostane še kaj drugega)?

Tomažek se je oprijel še zadnje rešilne bilke. Takoj, ko bo odstranil vse bucike ter zgornje blago, razstavil mokro bulo in razprostrl žagovino, bo šel do ograje in preveril ali sta se mokra tkanina in sukanec posušila. Nato bo z Anino bulo, oblečeno v zamenjano blago z njegove bule, ponovno navitimi kleklji ter dokončanim sukanim risom, prosil za novo učno uro.

Rečeno, storjeno. Bilo je lažje, kot je pričakoval, a se je kljub temu počutil kot prevarant, ko je sedel v dnevni sobi poleg Ane in sledil njenim navodilom za klekljanje idrijskega risa.

»Pravzaprav je idrijski ris zelo podoben slepemu. Dodati mu morava le okrasek na zunanji strani. Ta je kot sukani ris in ima lahko notranje ali zunanje postavke- odvisno od vzorca.« »Super,« si je mislil Tomažek, »morda pa se mi še nocoj uspe naučiti tudi idrijskega risa in dodatno še ribic!«

Upanje umre zadnje, pravijo modri ljudje. Tomažek si je sicer kmalu zapomnil, kaj mora storiti, vendar mu klekljanje ni in ni šlo. Postavki na papircu mu niso ustrezali, ni znal oceniti, kolikokrat mora posukati kleklje pri notranjih, zunanjih ali slepih postavkih. Najhuje pa je bilo na vogalih, saj mu je čipko nenehno vleklo izven vzorca. »Ne skrbi, za prvič ti gre zelo dobro,« ga je tolažila Ana in tudi resno mislila. Tudi ribica mu je skoraj uspela. Delno tudi zato, ker ga Janez, ki ju je za kratek čas opazoval s kavča, nato pa odšel ven, ni vznemirjal. Toda tudi v nasprotnem primeru bi Tomažek vsled kritične situacije vztrajal do konca.