Če je Ana zjutraj še upala, da jo bo prst kmalu prenehal boleti in bo kljub zlomu lahko pravočasno dokončala naročilo, se je upanje porušilo v kratki minuti.

Ano je našel v pravkar prezračeni spalnici. Šopek suhe sivke na toaletni mizici je oddajal močan vonj. Običajno bi Tomažek občutil spokojnost, a ne tokrat. Ni mogel dovolj vdihniti, da bi spregovoril, lahko je le skesano položil na pol izdelan srček v Anino nepoškodovano roko in jo razočaral še tretjič v dveh dneh.

Ana se se ni mogla odločiti, kaj naj si misli ob tej nemi izpovedi. Ob pogledu na uničeno čipko ji je takoj postalo jasno, da se je v preteklem dnevu slepila z upanjem na čudežno ozdravitev zloma. Le kako je lahko sploh pomislila, da bo pravočasno končala čipko srčka za gospo iz mesta? Jutri jo bo poklicala in sporočila, zakaj naročila ne bo mogla izpolniti v dogovorjenem roku. Zakaj je sploh odlašala z neizogibnim? Bila je tako utrujena, da se v tistem trenutku ni mogla soočiti še s Tomažkovo krivdo. »Pojdi spat, Tomažek,« mu je naročila. »Jutri se bova pogovorila!«

Prvič v življenju ga je odpravila na tako nedoločen način. Med zapiranjem vrat spalnice za sabo je Tomažku zdrsnila solza po licu. Ena, ne več, saj nikoli ni jokal! Vse bi storil, da bi ga Ana okregala, ga kaznovala. Prav vse! Samo, da ne bi bil priča njenemu brezizraznemu pogledu. Kaj, če je tokrat dokončno obupala nad njim? Se bosta še kdaj lahko veselila skupaj? V tistem trenutku je bil prepričan samo o enem. Še preden odide domov, mora njen obraz ponovno krasiti nasmešek.

Ko bi se ugrabljeni notranji mir vsaj umiril ob dotiku z dišečo in mehko posteljnino njegove postelje, v katero se je ulegel po izčrpavajočem dnevu! Počutil bi se kot človek na robu preživetja, ki po več dneh v puščavi končno zagleda vodo ...

Čudno, kaj je to? Vidi rjav puščavski pesek, iz katerega rastejo visoka drevesa. Po ovinkastih dolinah med njimi teče reka. Malo je rodovitnih površin na strmih, prepadnih območjih, saj jih je težko obdelovati. Ženske opravljajo moško delo na poljih. Ali njihovi možje puščajo svoje zdravje v temini rudniških rovov, da jim ne pomagajo? Kdaj se je stemnilo? Sedaj Tomažek vidi ženske, ki ob petrolejki sključeno klekljajo za dodaten zaslužek, njihovi glasovi vse glasneje, eden čez drugega pripovedujejo zgodbe preteklosti. Ob njihovi intenzivnosti se ne more ogniti morečim občutkom. Nato prepozna Ano, ki je del skupine teh žensk, a se od njih močno razlikuje. Sij luči se odbija od njenega ljubečega in odsotnega izraza na obrazu, medtem ko kleklja. To so samo sanje mu nemo sporoča in mu vrača mir.

Močno prepoten in prestrašen Tomažek se je nenadoma izvil iz ostrih krempljev sanj in sredi noči spoznal, da bo Ana vedno našla notranji mir v klekljanju in v čipke ujetih trenutkih. Toda vzorca, ki bo združil sedanjost s preteklostjo in prihodnostjo, kjer bo srečna, na podstrešju ni videl. Vsebujejo veliko preveč vijug, ki ga spominjajo na moreče sanje. Vzorec upanja bo moral narisati sam. To bo najtežje, kar je kdajkoli storil v svojem življenju.

Milo rečeno. Zgoditi se mora čudež.