Tomažkovo prvo učno uro klekljanja spremlja tudi Janez, ki ne sluti, da ga bo v svoji želji pomagati, spravil na rob pameti.

Pozno popoldne sta se vrnila domov, zbrali so se v dnevni sobi. Ana je z roko v mavcu sedela na kavču in povedala Janezu, da je rentgen pokazal zlom kosti. »Kost se bo celila mesec dni, toliko časa ne bom mogla klekljati,« je še dodala. Tomažku je bilo hudo pri srcu, a jo je kljub temu obotavljajoče vprašal: »Ana, bi kljub temu lahko pričela z učenjem?«

Ker se je tudi Ana veselila zaposlitve, je Tomažku naročila, naj na mizo v dnevni sobi prinese vse potrebne pripomočke: bulo s podstrešja, kolovrat in sukanec iz spalnice, bucike in kvačko iz kuhinje, nenavite kleklje ter čist prtiček iz najbližje omare. Potrebovala pa bosta tudi papir, debelejši karton, prozorno folijo, svinčnik ter ravnilo. »Začela bova prav na začetku,« je odločila.

V rekordnem času so bile vse potrebščine na mizi. »Najprej vzemi krpo, jo rahlo navlaži in z njo obriši 7 parov klekljev,« je Ana naročila Tomažku. ≫Ko bodo kleklji očiščeni in suhi, boš nanje navil sukanec.« To opravilo je Tomažku vzelo več časa, kot je pričakoval, saj je prvi klekelj navil preohlapno in v napačno stran. Tudi drugi ni bil veliko boljši. »Pravilno navit klekelj ti bo prihranil veliko časa, ki bi ga sicer porabil za stalno prilagajanje dolžine klekljev!« je razložila Ana. Janez ju je sprva opazoval od daleč, a ni si mogel pomagati. Prišel je bližje, rekoč: »Tudi z zavarovanji je isto. Če si prvo leto vzameš dovolj časa in se dobro pozanimaš o zavarovanju, ga boš naslednja leta lahko le obnavljal, če se ne bodo vmes spremenili pogoji! Hočem poudariti, kako zelo je pomembno, da se vsake stvari lotiš preudarno.«

Njegova opomba iz Ane in Tomažka tudi tokrat ni izzvala reakcije. Popolnoma sta se posvetila vozlanju in previjanju parov klekljev, ki prav tako nista minila brez zapletov, saj Tomažka prsti niso prav nič ubogali. Ana mu je razložila, da mora pare previjati po občutku: »Ne preveč, sicer bo šel sukanec v nič in ne premalo, sicer bo vozel viden na čipki. Če pa do tega že pride, moraš najti način, da se vozla ne bo videlo na pravi strani čipke.«

»Oh, te neskončne odločitve,« je dodal Janez, »V zavarovalništvu se je na primer potrebno odločiti, kaj je manjše zlo: plačati premijo, ki pokriva vsa zavarovarljiva tveganja, plačati najmanjšo premijo in več tvegati sam, izbrati srednjo pot ali nositi vse tveganje na lastnih ramenih. Tako kot ni rečeno, da se bo vozel na čipki videl, tudi ni rečeno, da bo prišlo do škode in premijo bi lahko prihranili.« Za razliko od Ane, ki se je Janezu iz srca nasmejala, je Tomažek le zavil z očmi. Starega očeta je imel iz srca rad, a njegove pripombe so mu začele iti na živce.

Komaj se je prebil skozi vozlanje parov. A, ko mu je to uspelo, je bil prepričan, da bo lahko pričel klekljati idrijski ris. V račun mu pa ni šlo, da mu Ana ni ukazala prinesti katerega od njenih vzorcev, zato jo je previdno vprašal: »Kaj pa bova počela z listom papirja in drugimi pripomočki?«

Še prekmalu je izvedel, da bo sam narisal vzorce. Najprej ravno črto za kitico.

Njena odločitev mu ni bila všeč, toda kot priden učenec, jo je ubogal. Z ravnilom je narisal črto, papir podložil s kartonom, čezenj pa prevlekel prozorno samolepilno folijo. Vsaj pri tem opravilu ga Janez ni prekinil, zato je pridobil malo več samozavesti.

Na vrsto je končno prišlo tudi klekljanje: »Zdaj pa vzemi dva para klekljev,« je naročila Ana, »postavi buciko, okrog nje pa zatakni oba para. V vsako roko vzemi po dva kleklja. Si? Zasukaj desna kleklja v obeh rokah čez leva ter prekrižaj kleklja na sredini- levega postavi čez desnega. In to je vse.« Tomažku se je zdelo vse skupaj zelo enostavno. Ponavljal je koraka: zasukaj, prekrižaj, zasukaj, prekrižaj ... Toda kmalu je opazil, da gre kitica enkrat v levo, drugič v desno in sploh ni lepa. »Pomagaj si z bucikami in poskusi bolj enakomerno zategovati kleklje. Sama rada malo močneje potegnem ob prekrižanju, pa nastane lepa kitica,« mu je Ana še svetovala. To je tudi storil, a glej ga zlomka. Potegnil je malo preveč in nit se je strgala tik ob kitici. »Ups, to je bilo pa preveč učinkovito zategovanje,« ga je vzpodbudila Ana. »Nit se ti bo še velikokrat strgala, zato moraš vedeti, kaj storiti v takem primeru. Če je dovolj dolga, jo pritrdi z običajnim vozlanjem niti. Če pa je kratka kot v tem primeru, jo lahko pritrdiš zgolj z natikanjem zanke. Kadar to ne uspe, pomaga le še podiranje že sklekljane čipke. Bojim se, da bo tako tudi v tvojem primeru.« Ker se Tomažek ni takoj zganil, ga je spodbudila: »No, poskusi vendar.«

Čeprav se je trudil, mu ni in ni uspelo ponovno združiti niti kljub dodatnim Aninim nasvetom. Bil je v dilemi: ali naj vztraja ali se loti znova? Podiranje kitice mu ni preveč dišalo, a kljub vsemu se mu je zdelo bolje kot ponovno vozlanje parov in začenjanje. Poleg tega se mora naučiti tudi podobnih trikov, če naj na skrivaj skleklja srček. Kot da stanje ni bilo dovolj hudo, je sol na njegovo rano dodajal Janez z vedno pogostejšimi neumestnimi pripombami. Pričele so mu iti na živce, čeprav jih ne bi smel jemati kot osebno kritiko.

§

Zvečer je Tomažek ležal v postelji in po glavi mu je rojilo nešteto misli, Sanjal je o klekljih, ki niso nehali klekljati, čeprav so bile čipke že povsod: na zavesah, oblekah, prtih, preprogah, oblekah, zunaj na drevesih, kamenju, zgradbah ... Nato so se kleklji spremenili v stotine Janezovih zavarovalnih polic ...