Kako je osa izničila učinek novopridobljene samozavesti in sproščenosti Tomažka ter povzročila katastrofo.

V bližini hiške na drevesu, kjer se je rečni tok v desnem zavoju umiril in razširil v globok tolmun prozorne barve, so v vedno toplejšem dopoldnevu žvrgoleli ptički in opazovali fanta, ki je v senco pod hiško prinesel prenosno mizico, nanjo pa postavil pribor za klekljanje. Ko se je udobno namestil na klopi, se je razgledal naokrog. Bilo je čudovito! Več kot enkrat se je vprašal, zakaj že prej ni prišel sem, v svoj miren kotiček.

Spokojnost okolja ga je popolnoma umirila. Uspelo mu je odkvačkati usodno zanko in uživati v klekljanju. »Dvakrat posukam, prekrižam, posukam, prekrižam ...« je mrmral sam pri sebi. Klekljal je in klekljal ter postopoma pozabil na to, kaj počne. Izgubil se je v svojih mislih oziroma bolje rečeno, sploh ni razmišljal. Enostavno je obstajal: tu, v tem trenutku. Iz tega meditativnega stanja ga je priklicala pekoča bolečina. Zmedeno je pogledal buciko, ki se mu je med jemanjem iz posodice za bucike zapičila globoko v prst. Potegnil jo je ven in ugotovil, da mu iz mesta vboda teče kri.

Ker s krvavim prstom ni mogel klekljati, je izkoristil trenutek. Po stopničkah je šel do hiške na drevesu, se zanihal na vrvi, nato pa, kot že tolikokrat poprej, zaplaval v osvežilnem tolmunu. Neskončno je užival med plavanjem, zato je bil zelo jezen sam nase, ko je pomislil, da bi ob vbodu z buciko Janez verjetno pripomnil nekaj v smislu kako zelo pomembno je imeti dobro šolsko nezgodno zavarovanje, sploh če bi bila bucika rjasta in bi umazanija prišla v kri. Osvežen in okrepljen z novimi močmi je sklenil, da bo še bolj užival v sončnem dnevu in klekljanju. To mu je tudi uspevalo, vse dokler se ni zgodila katastrofa v obliki sitne ose. Tomažek je nadležno žuželko, ki je letala okrog njegove glave, sprva skušal prepoditi z zamahovanjem rok in besedami: »Pojdi stran, sitnoba!« Pomagalo ni niti, da je skočil pokonci, se vrtel v krogu in jo brezglavo podil stran. Oddaljila se ni niti za centimeter. Ravno nasprotno- priletela mu je na komolec in ga nesramno pičila.

Tomažek se ni imel časa prepustiti bolečini, saj je kot v počasnem posnetku opazoval bulo, ki se je skotalila proti delu reke z močnejšim tokom. Nekoliko je postala na bregu, nazadnje pa pristala v vodi. Očitno je med izogibanjem osi po nesreči prevrnil mizico in bucike na tla. Jutri bo imel zagotovo grdo modrico na nogi. Tako dolgo časa je zadrževal zrak, da se mu je pošteno zavrtelo. Šele ob izdihu pa se je zavedel, da mu rečni tok odnaša bulo.

Stekel je za njo. Ob ponovnem dotiku s hladno vodo je komaj pomislil na svoj užitek, vseeno pa se je v kotičku svojih možganov zavedel, da ga vsaj pik ose manj skeli. Ravno, ko je ulovil kotalečo se bulo, so mu na uho prišli Anini klici h kosilu.

Tomažka se je zaradi njegove radovedne narave od nekdaj držala smola. A upal je, da tokrat hujše sramote od opekline njegovih prstov ter zvina Anine roke ne bo. Kako zelo se je zmotil! Bolečino ose je še lahko prenesel, saj z njo ni nikomur škodil, toda sedaj je resnično zapravil vse možnosti, da bi namesto Ane lahko pravočasno sklekljal prtiček za prodajo. Vse klekljarsko znanje na tem svetu mu ne more pomagati, če so pripomočki za klekljanje neuporabni. In tudi če niso, kako dolgo jih bo sušil? Se to sploh da?

Ani bo moral povedati o svoji nesreči in mokri buli. Če ji ne pove, bo huda nanj. Če ji pove, ne bo nič bolje. Sledi obupa so se kazale na Tomažkovem obrazu, ko je razmišljal o svoji situaciji. Nazadnje je sklenil, da se ne bo prenaglil, saj zagotovo obstaja še kakšna rešitev, na katero še ni pomislil. Je, kar je. V tistem trenutku je važno, da gre hitro na kosilo, sicer bo Ana posumila, da se nekaj dogaja. Ko bo imel potešen želodec in ga pik ose ne bo več skelel, bo že našel rešitev. Poln novega upanja, je skril mokro bulo v hiško na drevesu in se odpravil v jedilnico.