Tomažek končno najde pravi navdih ...

Izlet je bil izjemen! Tomažek je zdaj končno vedel, kako lahko v čipko zajame občutje čiste sreče. Z izgovorom, da želi za vedno pomniti občutek, ki ga je imel med letenjem, se je že zjutraj umaknil v zavetje verande in risal pokrajino iz zraka. Pod udobno gugalnico, na kateri je na pol zleknjen ustvarjal, je nastajal vedno večji kupček zmečkanega papirja. Njegovi osnutki so sicer postajali vedno boljši, toda po kosilu še vedno ni bil zadovoljen. Vedel je, da ga stara starša začudeno pogledujeta, a ni jima znal razložiti, kaj manjka njegovemu osnutku, da bo popoln. Niti sam tega ni vedel.

Ana je slutila, da Tomažka še vedno preganja nerodnost prejšnjega dne in ga je na svoj način prisilila, da je popoldne končno vstal in pretegnil svoje vedno daljše ude. »Pridi, zagotovo si si po toliko skicah za vedno zapomnil čudovit občutek v zraku!« mu je rekla. »Čas je, da si malo odpočiješ. Pojdiva v gozd na najino jaso!«

Vpliv jeseni je bil med listnatimi drevesi in podrastjem močnejši. Hodila sta v tišini in uživala v ptičjem petju ter šumenju odpadlega živobarvnega listja pod njunimi čevlji. Kmalu je sveži vonj zamenjal vonj po vlagi, saj sta se približala potočku, ki je tekel mimo njiju. Nista se ustavila, da bi vanj metala kamenčke, temveč sta nadaljevala pot- vse do jase vrh hriba, od koder je pogled segal daleč naokrog. Koprenasti oblački na nebu so obetali nov, sončen dan, ozračje pa je bilo tako čisto, da so se tudi najvišje gore zdele čisto blizu. Nasprotno so bili temni prepadi ozkih hudournikov in svetlikajoča se Idrijca daleč spodaj grozno oddaljeni. Med hojo jima je sapa pohajala zaradi strme poti, zdaj pa jima je sapo jemala lepota poznega popoldneva. Vse drugo je bilo nenadoma nepomembno vsled veličastne narave. Tudi nesrečni pripetljaj z mokro bulo in uničeno čipko. Tomažek je prvi spregovoril: »Ali ni podoben občutek kot včeraj v zraku?« Ana je malo pomislila, preden je lahko ubesedila svoje občutke: »Ob trenutkih kot je ta in včeraj v zraku se počutim, kot da sem spet neizkušeno mlado dekle, ki gre doživetjem naproti. Pod njo leži ves svet, čaka jo odprtih rok, da jo bo sprejel medse. Vse možnosti so odprte. Dekle se mora samo odločiti za najboljšo. V letalu sem se za nekaj trenutkov znašla na odprtem, brez kakršnih koli ovir. Čutila sem, da je vse mogoče. Letela sem, svobodna kot ptica! Verjetno si še premlad, da bi me lahko razumel, a z leti upam, da boš tudi sam občutil nekaj tako osvobajajočega.« Imela je prav. Tomažek res ni mogel popolnoma razumeti izrečenega, a čutil je, da je Ana srečna: »Pri klekljanju vedno izgledaš tako mirna in zbrana kot sedaj. Ali tudi takrat tako čutiš?«

Presenečena, da neizkušen fantič tako dobro opazuje, je odgovorila: »Ob klekljanju lažje razmišljam ali pa pozabim na vse. Čas teče, jaz pa sem umirjena, tako kot na primer sedaj ali v letalu. Pod mojimi prsti se sedanjost spreminja v preteklost. Nastaja umetnina, ki bo nekomu lepšala življenje tudi ko mene ne bo več. Bo dragocen spomin na stare čase.« Še enkrat je vdihnila svež zrak in predlagala: »Kaj misliš, se vrneva domov?«

Tomažek ni imel nič proti, saj je po poti nazaj lahko mirno premišljeval. Ali ima človek res sposobnost, da se dvigne nad vse in začuti čisto srečo? Bi lahko ta občutek za vedno shranil v papircu? V misli si je priklical Idrijco, njeno ovinkasto pot, pogled na svetlikajočo se gladino ob sončnem zahodu, gore v daljavi in Anine besede ...

Sprehod je bil navdihujoč, saj mu je ob povratku končno postalo jasno, kaj je manjkalo njegovim skicam. Takoj je narisal novo in z močnimi, jasnimi linijami v njej poudaril Anine občutke. Ovoje reke ter hudournikov s hribov je narisal tako, da ti vodijo z začetka na konec vsega- v eno samo dolino. Življenje nas vodi po eni od ovinkastih poti in sedanjost z vsako sekundo postaja preteklost, kar pa ne pomeni, da ne moreš v miru zreti v prihodnost ali podaljšati tega trenutka. Največkrat ti namreč usojene poti ni dano izbirati, lahko pa si izbereš, kako boš gledal nanjo. Kdo ve, morda boš imel srečo in na njej ustvaril nekaj brezčasnega. Nekaj, po čemer se te bodo spominjali vrsto let.