Ste kdaj opazili, kako hitro mineva čas, ko nam gre nekaj dobro od rok?

Ko je Tomažek končno narisal idealni motiv za svojo čipko, so se delale že dolge sence in z mračne verande se je preselil v svojo sobo. Kljub pozni uri je pred večerjo na nov list papirja uspel prerisati obrise in razmisliti, katere tehnike bo uporabil v papircu. Odločil se je za ribice in kitice, ki se bodo vile strmo, kot hudourniki s hribov do reke. S slepim risom ter risom iz notranjih ter zunanjih postavkov bo omejil naklone hribov, sukani ris pa bo kazal na raznolikost flore in prihajajočo jesen. Uporabil bo različne debeline in barve sukanca, saj mora biti čipka razgibana. Močno je upal, da mu klekljanje ne bo delalo težav, da jo bo uspel končati v dveh kratkih dneh. Zadovoljen sam s sabo, je prvič v treh dneh odšel proti jedilnici.

Tudi ta večer se je Janez zelo potrudil. Svoje kuharske pomanjkljivosti je nadomestil z ustvarjenim ambientom. Najmanj deset sveč je osvetljevalo mizo, iz radia je prihajala romantična glasba. »To, dragi moj, bo posebna večerja,« mu je rekel Janez in ga povabil, da se jima pridruži za mizo. Odprl je dobro steklenico vina, s katerim so nazdravili njihovi včerajšnji dogodivščini in se sproščeno pogovarjali. Ko je zapiskalo iz kuhinje, pa je na mizo vsakemu prinesel krožnik okusnih testenin z obilico parmezana in svežimi zelišči. Tomažek je opazil, kako se Ani svetijo oči, tako je bila ganjena. »Pazi, dragi mož. Tako skrbiš za naju, da si bom želela vedno imeti zlomljen prst,« mu je nagajivo dejala. Ob takem izkazovanju nežnosti, je Tomažku vedno postalo nerodno, zato je hitro pojedel in se zahvalil za okusno večerjo, rekoč, da je utrujen. Tako Janez kot Ana sta njegovo obnašanje pripisala sramežljivosti, zato mu nista posvečala posebne pozornosti. A Tomažek v načrtu ni imel spanja. Poiskal je različne sukance, prazne kleklje in hitro odšel v svojo sobo, kjer ga je že vabil vzorec, s katerim se bo podal na njemu še neznano pot.

Klekljal je in klekljal, a ni odnehal, čeprav ga je bolel hrbet, oči pa so ga že tako pekle, da pri slabi svetlobi skoraj ni ločil niti sukanca med sabo. Takrat je ugotovil, da mora odnehati. Pogledal je na uro in ugotovil, da je že krepko čez polnoč. Še zadnjič je preveril svoj napredek, pospravil bulo in se ulegel v posteljo. Bil pa je tako utrujen, da spanec ni hotel priti, zato je načrtoval klekljanje za naslednji dan. Kako naj se izmuzne, da Ana in Janez ne bosta opazila, kaj počne? Ničesar jima ne more skriti, zato mora početi tudi povsem običajne stvari. Vedel je, da bo imel zato manj časa za klekljanje, a to je bil edini način, da ga ne bosta razkrinkala.

Morda pa obstaja še tretja pot? Dajmo, Tomažek. Razmisli! Tudi če obstaja, je bil tako utrujen, da ga je spanec prehitel. Tokrat je sanjal o lanskem poletju, ko se je s kolesom odpravil na kopanje v Belo. Bilo je tako lepo, da svojih sanj ni hotel prekiniti, kljub temu, da je sonce že sijalo v sobo in da je Janez prišel pogledati, če je zbolel. »Zakaj bi mislil, da sem bolan?« je še na pol v snu vprašal Tomažek? »Ker je ura že deset, ti pa še vedno poležavaš?« mu je odvrnil Janez. Tomažek je zastokal, ko se je spomnil, kaj ga čaka, nato pa se nemudoma razvedril. »Ne, nisem bolan. Ali lahko grem danes na kolo in v Belo na kopališče?« je vprašal Janeza.

Ker mu Janez ni mogel odreči želje, je Tomažek pol ure kasneje že pomalical, spravil kosilo, brisačo, bulo in pripomočke za klekljanje v večjo kopalno torbo ter vrtel pedala svojega kolesa. Kmalu je našel skriti kotiček na ravnem (za primer, da ga ne bi po nesreči videl kateri od sošolcev, saj fantje vendar ne klekljajo, pa tudi zato, da se bula po nesreči ne bi mogla odkotaliti v vodo). Udobno se je namestil in več ur klekljal. Vmes pa si privoščil tudi piknik, poslušal glasbo in šel plavat. Domov se je vrnil prijetno utrujen, a srečen, saj je njegov načrt odlično uspel. Zadovoljen je bil tudi ponoči, ko je naredil vse, kar si je zadal za tisti dan.

Naslednjega dne se je izgovoril na slabo počutje, kajti vreme je bilo slabo in zunaj ni imel kaj početi. Šel je v hiško na drevesu, da bi bral, v resnici pa je zopet ure in ure klekljal. Nastajala je zanimiva čipka, verjetno z manjšimi napakami, toda na pogled je bila vseeno zelo lepa. Vsaj po njegovem mnenju. Manjkalo mu je le še za kaki dve uri klekljanja, a ni bil prepričan, da bo po večerji sploh še zmogel sesti na stol, saj ga je križ že tako zelo bolel. A vedel je, da presenečenje ne bo popolno, če ne bo izdelal celotne čipke. Poleg tega bo zjutraj raje malo poležal.

Tako je že tretjo noč klekljal do poznih ur in ves njegov trud se mu je končno obrestoval. Toliko bucik je bilo, da jih je odstranjeval pol ure, preden je končno lahko snel čipko z bule. Bil je ganjen. Ne bi mu moglo uspeti bolje- za prvič, se razume. V čipko je vložil vso svojo kreativnost, razumevanje sreče, svoje trenutno klekljarsko znanje in delček svojega otroštva. Komaj je čakal jutra, da bo čipko prvič pokazal Ani!