Tomažek izve, da Ana prodaja čipke pod geografsko zaščitenim imenom idrijska čipka in zmaga v kratkem pogajanju.

Ana je kmalu spet vzravnano sedla za bulo in spokojno klekljala. Tomažek je že večkrat opazil, da je klekljanje zanjo tako naravno kot dihanje. Nikoli se ne mršči tako kot Janez ob reševanju križank. Že davno tega je sam pri sebi sklenil, da je to zato, ker med klekljanjem ni potrebno razmišljati. Bil je zmotno prepričan v enostavnost te obrti. »Ana, rad bi ti pomagal dokončati srček. Me lahko naučiš klekljati?« je nazadnje le izbruhnilo iz njega.

Ana je presenečeno gledala Tomažka, kako nebogljeno in vprašujoče sedi pri mizi in z rokama v mrzli vodi zre vanjo z nedolžnimi, široko odprtimi očmi. Vedno je slutila, da je drugačen od svojih sovrstnikov, nikoli pa ni pomislila, da bi se lahko zanimal za klekljanje: »Veš, klekljanja sem se učila že kot majhno dekletce. Nekaj let po 2. svetovni vojni je mama težko dobila sukanec, zato sem že svojo prvo čipko morala sklekljati za prodajo. Čipka je bila zelo preprosta, pa sem se kljub temu tolikokrat zmotila, da sem jo nenehno podirala in se je nit komaj še držala skupaj. Hočem povedati to, da ne moreš začeti klekljati tako težak prtiček. Povrhu vsega pa ga moram sklekljati sama in označiti s posebno oznako. Tako bo gospa iz mesta vedela, da gre za pravo idrijsko čipko.« Kot je pričakovala, je bil Tomažek užaljen- videlo se je na njegovem obrazu in ugovarjanju: »Toda izjeme vedno obstajajo. Rad bi poskusil!«

Ana je še predobro vedela, da je njegovo nenadno navdušenje nad stvarmi kratkotrajno in se ponavadi konča ob Tomažkovem prvem neuspehu, ker mora vse narediti po svoje in ne upošteva navodil. Običajno je znala predvideti izid, tokrat pa glede svojega občutka ne bi dala roke v ogenj. Če mu ugodi, bo izgubila kar nekaj dragocenega časa za poučevanje, ko pa bi morala v roku dokončati naročene čipke. Slutila pa je, da bi bilo še slabše, če bi Tomažek skrivoma vzel kakšno od njenih blazin za klekljanje in poskusil križati in sukati kleklje, samo da dokaže svoj prav. Neroden kot je, lahko poškoduje sebe ali na pol sklekljano čipko na buli. Zavzdihnila je in popustila: »Dobro, Tomažek. Srčka mi res ne moreš pomagati klekljati, ker nimaš potrebnega znanja. Lahko pa te naučim klekljati od začetka. Toda dobro premisli, če si to resnično želiš! Klekljati ni enostavno in lahko se zgodi, da ti ne bo všeč.«

Tomažek je znova pogledal Ano v oči in videl skrb, ki je vela iz njih. Začutil je naraščajoči nemir in brez vnovičnega premisleka ji je vneto prikimal. Kmalu bo prišel trenutek, ko bo končno lahko poskusil! Še prej pa se je pozanimal: »Kdaj pa lahko rečeš, da je čipka prava idrijska čipka?«

Takrat mu je na ves glas zakrulilo v trebuhu. Ana je izkoristila trenutek in si vzela čas za premislek.

»Mislim, da je kosilo kuhano. Pokliči prosim Janeza in se usedi za mizo,« ga je nagovorila med pripravljanjem krožnikov, nato pa mu postavila uganko: »Recimo, da te pošljem v trgovino po sol, pršut in med. Za katere izdelke veš, od kje prihajajo in ali so kvalitetni?«

»Hmmm... to je pa težko vprašanje,« je zamrmral Tomažek in na glas premišljeval, »Okusni so lahko vsi izdelki, a sem slišal mamo reči, da niso vsi kvalitetni. Velikokrat kupi sol iz Pirana ter meni najljubši pršut s Krasa. Drugi naj bi vsebovali še druge, manj zdrave snovi. Prav tako bi si v trgovini izbral slovenski med, saj smo se v šoli učili, da je prav tak, kakršnega so proizvedle čebele. Ker pa mama dobro pozna čebelarja, ki živi v bližini, vedno kupimo med kar od njega. Je namreč daleč najboljši od vseh!«

Presenečena nad zrelim razmišljanjem svojega vnuka, se je Ana nasmehnila: »No, vidiš. Naštel si same geografsko zaščitene izdelke. Tudi idrijska čipka je zaščitena. Klekljarica, ki pridobi posebno dovoljenje, lahko svoje čipke označuje z napisom idrijska čipka. Kupec take čipke je lahko popolnoma prepričan, da drži v rokah najkvalitetnejšo čipko, ki jo je izdelala klekljarica na območju dežele idrijske čipke, in sicer na način, kot so to počele že klekljarice v preteklosti. Super, kajne?«

A Tomažek se še vedno ni dal: »Ko me boš naučila klekljati, ti bom pomagal, da boš lahko prodala še več čipk.«

V kuhinjo je v tistem trenutku stopil Janez in zavil z očmi, ko je ugotovil, da teče beseda o klekljanju, vendar ni komentiral. Ana je počakala, da se je usedel za mizo in vsem nalila juho. »Tomažek, klekljarica sme označevati samo svoje čipke. Če boš ugotovil, da rad klekljaš, ti bom pokazala, kako pridobiš dovoljenje, da lahko prodajaš čipke pod imenom Idrijska čipka. Sedaj pa jejmo, da se hrana ne bo ohladila. Dober tek!«

s