Kmalu so se v kuhinji slišali le še zvoki zajemanja juhe z žlico in Janezovega srebanja. A ta domačnost ni trajala dolgo. Tomažek je kipel od navdušenja in se želel prepričati, da bosta še isti dan pričela z učenjem: »Ana, mi boš po kosilu pokazala, kako se kleklja? Rad bi sklekljal srček za mamo!«

Janez je pogledal ženo in v trenutku zaslutil vzrok za njeno nerazpoloženje. Ana, ki je dobro skrivala svoje nelagodje, je Tomažka spodbudila k premišljanju: »Klekljanje zahteva določeno predpripravo. Potrebujeva čiste roke, natančnega in potrpežljivega izdelovalca, ki zaupa vase ter ustrezen pribor. Šele nato se lahko prične pravo učenje. Misliš, da imava vse?«

Tomažek je zajel nekaj žlic juhe, preden ji je prikimal, Janez pa je sam zase modroval: »Če bi kupoval čipko, ne bi iskal najlepše na tem svetu. Kupil bi lepo in ne predrago čipko, ki bi me razveselila. Če prav pomislim, je enako z zavarovanjem. Vsega, kar se nam v življenju lahko zgodi, se ne da zavarovati. Važno pa je, da izberemo takšno zavarovanje, s katerim bomo omejili visoko izgubo in po nesreči normalno živeli dalje.«

Zadovoljen nad izrečeno ugotovitvijo, je Janez jedel dalje, ne da bi se zavedal, da je prekinil svojo ženo. Ta se je zahihitala in med serviranjem glavne jedi nadaljevala, kot da se ne bi nič zgodilo: »Najprej bova pripravila kleklje- jih očistila, nanje navila sukanec, nato pa zavezala pare skupaj. Ko boš ob izdelavi kitice dobil v roke občutek za zategovanje in križanje klekljev, boš lahko izbral enostaven vzorec iz slepega risa in kvačkanja. Če bo to že danes, boš ugotovil, da klekljanje ni nič drugega kot sukanje in križanje klekljev v različnih kombinacijah.«

»Tako je!« je med žvečenjem govedine dodal Janez. »Ana cele dneve premika te kleklje sem in tja in pri tem ustvarja čudežne vzorce, ki jih sam prav nič ne razumem in me dolgočasijo. Ravno zato vaju lepo prosim, če lahko vsaj med tako okusnim kosilom govorimo o čem drugem. Raje nama povej, kaj vse si počel med počitnicami.«

Tomažek nad predlogom ni bil prav nič navdušen, toda slutil je, da ne bo izvedel nič novega dokler ne ugodi Janezu. Preostanek jedi je tako minil v sproščenem pomenku o njegovih bolj ali manj zanimivih dogodivščinah. Tudi tistih, na katere ni ravno ponosen in so mu v opomin prinesle kako buško na čelu.

En sam trenutek nepazljivosti je lahko recept za katastrofo. Enim lahko prinese težave, drugim obeta začetek nečesa lepega.

Po kosilu je Tomažek pospravil in počistil mizo z mokro krpo. Ko bi vedel, da bo doživel popolnoma drugačno izkušnjo počitnic kot je sprva pričakoval, pomenek ne bi bil tako sproščen ... In ko bi Ana vedela, da bo Tomažku kapljala voda na tla, njej pa nerodno zdrsnilo na spolzkih kuhinjskih ploščicah, bi raje sama pobrisala mizo. Tako pa je v trenutku nepazljivosti izgubila tla pod nogami. Sprva je še krilila z rokama po zraku in lovila ravnotežje, kmalu zatem pa je lahko le še spodvila roki, da bi omilila bolečino ob padcu.

Potrebne so bile le tri ali štiri sekunde, ki pa jih je vsak doživljal drugače. Ani se je padec odvrtel v počasnem posnetku. V spomin se ji je vtisnila pekoča bolečina v prstih, ki se je širila po celi roki. Tomažek si je trenutek zapomnil po glasnem poku (pa ja ne kosti?) in zle slutnje, ki ga je obšla v trenutku, ko je šel po krpo, da bi z njo pobrisal tla. Janez je edini zaslutil nevarnost vnaprej. Vstal je, da bi Ano ulovil s svojimi rokami. A bil je prepozen in lahko ji je le še pomagal na noge.

Vsi trije so nekaj časa zaskrbljeno strmeli v rdečo oteklino, ki je nastajala na desnem palcu. Je prst zlomljen ali zvit?

Ana je v trenutku, ko je poskusila stisniti prste, vedela, da ne bo mogla pravočasno sklekljati prtička za prodajo in zaslužiti dodatnega denarja. Janez se s tem ni obremenjeval, saj ji bo pomagal izpolniti prijavo nezgode, s katero bo prejela ustrezno nadomestilo. Tomažek pa se še nikoli v življenju ni tako močno zavedal, da je nesreča nastala po njegovi krivdi, pa čeprav nenamerno. V želodcu ga je stiskalo in razmišljal je le, kam bi se lahko skril. Nato ga je prešinilo, da ne sme stisniti repa med noge, saj mora pomagati Ani. Še toliko bolj se bo potrudil, da bo znal sklekljati srček namesto nje; pravila so zato, da jih kršimo, mar ne?

Ubogi revež v tistem trenutku ni mogel vedeti, da mu klekljanje ne bo šlo kakor po maslu in bo potreboval rezervni načrt ...